Vodstvo kluba

Predsednik
Janko Žerjav

Direktor
Franc Očko

Zgodovina kluba

OD PRVIH KORAKOV K SVETOVNI VELJAVI

Za skupino fantov, ki so obiskali industrijsko kovinarsko šolo v Mariboru , je poletje leta 1959 minevalo malce v napetem vzdušju. Franc Pliberšek, Jože Soršak, Ivan Brbre in Adi Greif so z mladostnim zanosom tuhtali, kako bi znanje juda, ki so ga začeli dobivati pri mariborskem judoističnem klubu Kovinar, uveljavili tudi v domačem kraju. V tistem času to seveda ni bilo čisto preprosto, kajti v Slovenski Bistrici sta neomajno vladala nogomet in odbojka, pa tudi delovanje telovadnega društva Partizan je bilo še kar pestro. Novotarije so vselej deležne pogleda izpod čela, še posebej, če si skupina mladcev domišlja, da bi pričela s športom, katerega v Slovenski Bistrici praktično še ni nihče poznal.

Ekipa ki je začela kovati ugled bistriškiga juda.

(zgoraj z leve: A. Štern in S. Zafošnik, spodaj z leve: I. Bučar, F. Dvoršak in J. Soršak.)

Mladostna iznajdljivost pa navadno nima meja. Fantje so naleteli na razumevanje aktiva Ljudske mladine tovarne Impol, takratni aktivist Jože Ajd pa je postal prvi predsednik kluba, ki je deloval v okviru mladinske organizacije. Vadbeni prostor so sprva dobili v domu Jugoslovanske ljudske armade, kjer pa so jih čez čas postavili pred vrata, kajti prvo nadstropje stare zgradbe se je od nadobudnih judoistov dobesedno treslo. Potem so si judoisti uspeli urediti vadbeni prostor v sindikalni dvorani obrata Lesnoindustrijskega podjetja Konjice, kjer pa tekmovanj ni bilo mogoče pripravljati. Preden so se judoisti preselili v novozgrajeno telovadnico, v kateri je danes judoistični center Slovenije, so vadili in nastopali še v dvorani Impolovega sindikalnega doma, poletja pa so sprva preživljali na travnikih in v bistriškem mestnem parku. Na povorkah ob dnevu mladosti, ko so se množično predstavljali bistriški športniki, so bili sprva deležni začudenih pogledov, kot da prinašajo nekaj samurajskega z daljnega vzhoda. Judo, ki je bil za Slovensko Bistrico v tistih letih še zanimiva posebnost, se je po svetu, pa tudi na slovenskem, že močno uveljavil.

Prva ekipa Impola leta 1969.

(z leve A. Štern, F. Štern, Soršak, Brbre, Topolčnik)

Prvaki članskega prvenstva Slovenije.

(z leve: Topolčnik, Blažič, Raner, F. Štern in Zaplotnik)

ROJENA JE ZVEZDA, KI BO DOLGO ŽARELA

Sredi šestdesetih let, še bolj pa proti koncu tega desetletja si je judoistični klub Impol kot ekipa v Sloveniji že pridobil veliko veljavo, peterica Janez Vidmajer, Stanko Topolčnik, Stanko Rebernak, Franc Štern in Anton Štern pa je postala pravi strah in trepet slovenskih blazin…
Leta 1966 je Stanko Topolčnik, kot prvi bistriški judoist,postal član jugoslovanske reprezentance in tako pričel plesti verigo, ki ni pretrgana vse do današnjih dni. Trenerke in kimona z državnim grbom je doslej nosilo osemnajst Impolovih judoistov v mladinski konkurenci in kar 28 judoistov med člani.
Za nadaljevanje Impolovih ekipnih uspehov se moramo vrniti na konec šestdesetih let, ko so si z naslovom republiškega prvaka pridobili pravico nastopa na kvalifikacijah za uvrstitev v zvezno ligo. Spomladi leta 1971 je Impol na kvalifikacijah v Splitu z veliko premočjo ugnal vse nasprotnike in osvojil prvo mesto.

Takrat je Eduard Besak, eden najbolj uglednih jugoslovanskih judoističnih funkcionarjev, predsednik jugoslovanske zveze in dolgoletni zvezni kapitan, izrekel skorajda zgodovinske besede: »Zapomnite si to ekipo in pohorske judoiste. Rodila se je zvezda, ki bo dolgo žarela.«
Mesto med dvanajsterico najboljših jugoslovanskih klubov so si priborili: Janez Vidmajer, Stanko Topolčnik, Zmago Žnidaršič, Franc Štern in Milan Prelog.

Leta 1971 smo se po kvalifikacijah v Splitu prebili v zvezno ligo.

(z leve: Kovač (sekretar), Mithans (sodnik), Prelog, Žnidaršič, Pliberšek (trener), Štern. Čepijo: Vidmajer, Rebernak, Topolčnik)

Zmagovalci jugoslovanskega pokal leta 1975.

(z leve: Prelog, Gorenjak, Žnidaršič, Leskovar, Rebernak, Mlakar, Topolčnik, Vidmajer, Brumec in A. Šega)

Do leta 1975 se je Impol v zvezni ligi nenehno boril za vrh z zagrebško Mladostjo in novosadsko Slavijo, tega leta pa so v klubsko zgodovino zapisali dva izjemna meta. Impol je postal jugoslovanski prvak, za nameček pa je bil nepremagljiv tudi v tekmovanju za prvi jugoslovanski pokal, v katerem sta za vsako ekipo v posameznih kategorijah nastopala po dva tekmovalca. Tisti, ki so si izmislili tekmovanje za jugoslovanski pokal po drugačni formuli, si zares niso mogli misliti, da ima prva Impolova ekipa za sabo še eno podobno udarno moč. To se je najbolje pokazalo v beograjskem finalu, kjer je Impol premagal novosadsko Slavijo s tolikšno razliko, da so naslednje leto pravila pokalnega tekmovanja na zvezni ravni spet vrnili na staro, ko je nastopal v vsaki kategoriji le en judoist. Dvojni naslov jugoslovanskih prvakov so si priborili: Janez Vidmajer, Stanko Topolčnik, Stanko Rebernak, Danilo Brumec, Marjan Frešer, Alojz Šega, Franc Šega, Ivan Mlakar, Zmago Žnidaršič, Anton Le­skovar, Baldomir Dragič, Milan Prelog, Mirko Gorenjak in Franc Štern. Trener ekipe je bil seveda tvorec dolgo­letnih Impolovih uspehov Franc Pliberšek.

Uspešno leto 1975 pa bo ostalo tudi v slabem spomi­nu, kajti v naslednji tekmovalni sezoni bi moral Impol zastopati Jugoslavijo v tekmovanju za evropski pokal Intersport. To pa se žal ni zgodilo, ker so naredili pri osrednji jugoslovanski zvezi v Beogradu sramotno pote­zo, saj Impola sploh niso prijavili pri Evropski judoistični zvezi. Prva priložnost za mednarodno ekipno uveljavitev je bila tako zamujena, na naslednjo pa je bilo treba čakati dolgih osem let. Leta 1983 je Impol spet osvojil naslov ekipnega državnega prvaka in s tem prvo zaresno priložnost za spopad z najboljšimi v Evropi.

(z leve: Ajd (predsednik kluba), Prelog, Ferk, Potisk, Soršak, Vidmajer, Pliberšek (trener))

(z leve: Topolčnik, Štern A., Štern F., Prelog, Ajd (predsednik kluba), Pliberšek (trener), Vidmajer)

POTA VODIJO V RIM, NEKATERA ŠE NAPREJ

Osvojitev drugega naslova ekipnega državnega pr­vaka bo ostala v spominu tudi zavoljo tega, ker z ekipo Impola ni bilo več tvorca vseh do takratnih uspehov, trenerja Franca Pliberška.

Zmagovalci jugoslovanskega pokala.

(Stojijo z leve: Mihalič, Leskovar, Špes, Topolčnik, Pliberšek (trener). Čepijo z leve: Očko, Brumec, Leščak.)

Vadbo prve Impolove ekipe je prevzel dolgoletni trener pionirjev in mladincev Stanko Topolčnik, pomagal pa mu je Janez Vidmajer. Prekinjena vez med prvim trenerjem in klubom je še dolgo potem burila duhove, kar je navsezadnje tudi razumljivo, kajti cesar Franc, kakor so novinarji Pliberška popularno poimenovali, je več kot dve desetletji vzgajal številne rodove bistriških judoistov. Ne da bi hoteli razsojati, pa je le treba reči, da je do odhoda dolgoletnega trenerja prišlo tudi zaradi odnosov med Impolom in slovensko judoistično zvezo, med posameznimi klubskimi in republiškimi funkcionar­ji, pa seveda zaradi trenj, do katerih ob številnih nalogah in obveznostih prihaja v vsakem klubu. Škoda je le, da vsi strokovnjaki niso našli toliko skupnih moči, morda pa tudi dobre volje, da bi Impolovo barko skupaj krmarili.
Nekdanja vrhunska tekmovalca Stanko Topolčnik in Janez Vidmajer sta tako praktično čez noč prevzela skrb nad prvo ekipo in obetajočimi mladinci, Franc Očko pa se je moral resno spoprijeti s pionirji in nadaljevati z znano bistriško pionirsko šolo juda, hkrati pa se seveda tudi pripravljati na olimpijske igre.
Menjava trenerjev tako že leta 1983 na klubske dosežke ni vplivala v ničemer, leto kasneje pa je Impol v evropskem pokalu celo zabeležil svoj največji ekipni uspeh, saj je osvojil tretje mesto. V tem pomembnem tekmovanju so slovenski judoisti po dolgem času spet strnili moči, saj so v evropskem pokalu Impolu priskočili na pomoč tekmovalci celjskega kluba Ivo Reya, in sicer Štefan Cuk, Marjan Fabijan in Stanko Anderle.

Ekipa in vodstvo kluba ob zmagi in osvojitvi pokala.

Kasneje je Marjan Fabijan postal Impolov stalni član in je veliko prispeval h klubskim dosežkom. To seveda ni bil osamljen primer sodelovanja med slovenskimi klubi, saj je Impolov član postal že precej pred tem Zvone Mihalič, ki je prišel iz ljubljanskega kluba Nagaoka in v bistriški vrsti dosegel izjemne rezultate doma in v tujini. Pri Impolu je bil tudi Srečo Petrič, član ljubljanske Olimpije, sicer pa dolgoletni jugoslovanski reprezentant in prvak. Izkušnje pri Impolu so pridobivali še Slovenj­gradčan Rajko Barter, Mariborčana Boris Senekovič in Emil Zorenč ter Ptujčan Andrej Murko.

Nastop v tekmovanju za evropski pokal bo v Impo­lovi zgodovini prav gotovo zapisan z najbolj vidnimi črkami. Tisto pozno jesen leta 1984 so se Bistričani najprej podali na dolgo pot v Rim, kjer jih je gostila ekipa italijanskih financerjev Fiamme Gialle. Potovanje ne bo ostalo v spominu samo zaradi tesne in pomembne zmage v drugem kolu, temveč tudi zavoljo tega, ker so judoisti lahko spoznali, kako v glavnem mestu naših sosedov cenijo judo. Dvorana kolegija Santa Maria je bila napolnjena do zadnjega kotička, Italijani so organi­zirali neposredni televizijski prenos, ob koncu, na vr­huncu bistriškega slavja, pa so bili zmagovalci in pora­ženci deležni sprejema in banketa pri rimskem županu in predsedniku italijanskega olimpijskega komiteja.

Z zmago se je Impol uvrstil v četrtfinale evropskega pokala, žreb pa je za naslednjega nasprotnika določil TSV Grosshadern iz Munchna. Ker v Slovenski Bistrici še ni bilo športne dvorane, so se morali judoisti preseliti v Maribor, kjer je velika nova dvorana na Taboru z dvobojem med Impolom in TSV Grosshadernom doživela svoj uradni mednarodni krst.

Skoraj 2000 gledalcev je navdušeno pozdravilo Impolovo zmago nad ekipo, ki jo je vodil znani in proslavljeni zahodnonemški judoist in trener G. Egger, katere kapetan je bil eden najboljših judoistov sveta C. Neureuter. Uvrstitev v polfinale je bila več kot so si Bistričani upali misliti ali celo napovedovati. Na polfinalno srečanje so morali judoisti potovati v Rüsselsheim, blizu Frankfurta, kjer jih je tamkajšnja istoimenska ekipa, katere pokrovitelj je znana avtomobilska tovarna Opel, gladko ugnala in tako prekinila pohod k evropskemu vrhu. Zahodnonemški prvaki so bili za Bistričane premočna ekipa, poleg tega pa so v sedmerico za evropski pokal zbrali praktično vse najboljše judoiste Zvezne republike Nemčije. Poraz je Bistričane kar malce preveč potrl, šele kasneje pa so dojeli, da so s tretjim mestom v Evropi dosegli največji uspeh ter da bi za še več morali svoje tekmovalce narediti za poklicne športnike, kakor so to v večini klubov, s katerimi se po Evropi srečujejo.

V ekipi lmpola, ki je bila tretja v Evropi, so nastopa­li: Leon Blažič, Štefan Cuk, Matjaž Drozg, Franc Arbei­ter, Franc Očko, Danilo Brumec, Filip Leščak, Milan Mesarič, Marjan Fabijan, Anton Leskovar, Franc Špes in Stanko Anderle. Trenerja sta bila Stanko Topolčnik in Janez Vidmajer, tehnični vodja pa Danilo Utenkar.

Še ena zmaga in osvojen pokal. Tokrat za tretje mesto v Evropi.

(Stojijo z leve: Vidmajer (pomočnik trenerja), Špes, Mesarič, Anderle, Leščak, Fabjan, Topolčnik (trener). Čepijo z leve: Drozg, Očko, Cuk, Blažič, Leskovar.)

Republiško prvenstvo leta 1977.

(Iz naših vrst so naslove osvojili, od leve: Žnidaršič, Vidmajer, Topolčnik in Dragič.)

VSELEJ PRI JUGOSLOVANSKEM VRHU

Leta 1987 si je lmpol z drugim mestom na ekipnem državnem prvenstvu spet priboril pravico do nastopa v evropskem pokalu, vendar pa so se leta 1988 judoisti morali posloviti od tekmovanja v drugem kolu. Spet je bil lmpolov nasprotnik TSV Grosshadern, ki je bil v novi športni dvorani Bistrica to pot premočan in je zasluženo zmagal. Za lmpol so nastopili Rajko Harter, Fredi Omer­zi, Franc Očko, Filip Leščak, Srečo Petrič in Ladislav Prepelič, medtem ko je zaradi težav s težo že pri tehtanju odpadel Franc Arbeiter.

Pri lmpolovi udeležbi v zvezni judoistični ligi, ki so jo kasneje preimenovali v ekipno prvenstvo Jugoslavije, gotovo ne smemo pozabiti, da je klub ob dveh naslovih prvakov osvojil še desetkrat drugo mesto. lmpol je bil trikrat zmagovalec pokalnega prvenstva Jugoslavije in sicer leta 1975, 1977 in 1979, dvakrat je bil v tem tekmovanju drugi, dvakrat pa tretji. Nadvse odmevna je bila zmaga v pokalu leta 1977, ko so fantje slavili v Novem Sadu proti tamkajšnji Slaviji. Zaradi poškodb lmpol ni mogel odpotovati z najboljšimi judoisti. Izkuše­nim tekmovalcem Brumcu, Leskovarju in Mihaliču so se postavili ob bok mladinci Očko, Leščak in Špes, na pomoč pa je moral priskočiti tudi Topolčnik, ki se je takrat že spoprijel s trenerstvom.

Tudi zmaga v pokalu leta 1979 je bila odmevna, kajti s finalom, ki je bilo v Slovenski Bistrici, je klub proslavil dvajsetletnico delovanja, pokrovitelj prireditve pa je bil republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. Njegov takratni predsednik Vinko Hafner se je udeležil proslavljanja, ob koncu finalnega boja pa je zmagovalcem tudi osebno čestital.

Doslej smo posvetili vso pozornost predvsem urad­nim tekmovanjem, seveda pa so se judoisti lmpola v treh desetletjih udeleževali še številnih drugih domačih in mednarodnih tekmovanj, na katerih so pogosto zmago­vali ali pa osvajali mesta pri vrhu. Slovenska judoistična zveza že od leta 1970 vse posamične in ekipne dosežke sešteva in ob koncu sezone objavlja najboljše.